Komentar na zakon o dolgotrajni oskrbi
V Državnem zboru poteka obravnava Zakona o dolgotrajni oskrbi. Predlog zakona, ki ga je pripravila vlada, odlaga vzpostavitev financiranja dolgotrajne oskrbe na leto 2024, do takrat bo sredstva moral pokrivati državni proračun, ki je trenutno v katastrofalnem stanju.[1]
Predviden načrt financiranja sistema dolgotrajne oskrbe nakazuje na neresnost vlade, ki si očitno želi pred volitvami pripisovati zasluge za vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe, vprašanje financiranja pa bo prepuščeno prihodnji vladi.
Oseb, ki ne zmorejo več samostojno poskrbeti zase, je vse več. Zagotovitev kakovostnega in varnega življenja vsem je zaradi staranja prebivalstva velik izziv, ki zahteva spremembe obstoječih socialnih sistemov.
Zakonsko je potrebno opredeliti pravice do novih oblik storitev, ter zagotoviti dodatne vire financiranja za njihovo izvajanje.
Splošno načelo predloga zakona je, da do dolgotrajne oskrbe pod enakimi pogoji in merili postane upravičena vsaka odrasla oseba, ki je trajno odvisna od pomoči drugih pri opravljanju osnovnih dnevnih opravil. Dostopnost storitev oskrbe je trenutno odvisna od dohodkov tistih, ki pomoč potrebujejo, razlike v dostopnosti pa nastajajo še med oskrbo v javnih zavodih in pri koncesionarjih, med oskrbovanimi na domu in v institucijah ter med posameznimi občinami.
Sredstva za delovanje sistema dolgotrajne oskrbe naj bi zagotavljal Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), katerega glavni viri so sredstva iz naslova prispevnih stopenj za socialno varstvo, ki pa so nezadostna. Zakon zato predvideva še uvedbo osnovnega in prostovoljnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo do 30. junija 2024, do takrat pa bi razliko pokrival državni proračun.
Predlogu zakona nasprotujejo strokovne in upokojenske organizacije, ki so do predlaganih rešitev zelo kritične. Največjo pomanjkljivost zakona vidijo ravno v tem, da ne vzpostavlja sistemskega financiranja dolgotrajne oskrbe, temveč to vprašanje prestavlja v prihodnost.[2]
Mnenja smo, da je potrebno področje urediti celostno, državni proračun poleg bremena epidemije ne bo zmogel financirati še dolgotrajne oskrbe, saj so vladni predlogi državnih proračunov za prihodnji dve leti povsem nerealni.[3] Posledice brezobzirnega trošenja denarja med epidemijo se nezadržno bližajo.[4]
