Nove zakonske obveznosti glede beleženja delovnega časa so birokratski nesmisel
Brez delujočega inšpektorata, ki bi kaznoval izkoriščevalske prakse, se ne bo spremenilo nič.
Delovni čas se bo od naslednjega tedna naprej beležilo veliko bolj striktno. Po novem zakonu bo moral biti evidentiran skupen čas vseh odmorov in odsotnosti od dela, tudi če bo šlo za nekaj minutne prekinitve.¹
Morate na stranišče? Beležite 5 minut odmora. Se je pokvarilo dvigalo in morate peš po stopnicah? 3 minute dodatnega odmora. Tako bi verjetno izgledalo dosledno beleženje delovnega časa po novi metodologiji, ki jo zahteva novela Zakona o evidencah.
Vsakomur bi moralo biti jasno, da velika večina podjetij in delavcev teh evidenc ne bo vodila dovolj dosledno, dokumentacijo se bo v veliki meri ponarejalo, za morebitne napake pa bodo na koncu odgovarjali delavci sami.
Nova zakonodaja se dotika vseh delavcev, ne glede na tip delovnega razmerja v katerem so, naj si gre za redno ali začasno zaposlene, ali tiste, ki opravljajo delo po podjemni ali avtorski pogodbi in izvajalce samostojne podjetnike.²
Torej tudi samostojni podjetniki naj bi sami pri sebi vodili te evidence, v primeru kršitev pa je predvidenih tudi do 20.000 EUR globe. Glede na to, da imamo v državi več kot 115.000 samostojnih podjetnikov se bo po vsej verjetnosti odprla nova panoga ponarejanja evidenc.
Po besedah avtorjev naj bi šlo za zakonodajo, ki naj bi bolje ščitila delavce, zlasti v tistih podjetjih, ki delavce izkoriščajo in od zaposlenih terjajo neplačano opravljanje velikega števila nadur.
Mogoče bo nova zakonodaja res pripomogla k ostrejšemu pregonu posameznih izkoriščevalcev, a dejstvo je, da bodo nove administrativne obremenitve številne delavce tudi prizadele.
Delodajalci, ki delavcem danes dopuščajo nekoliko fleksibilnosti, bodo zdaj imeli izgovor, da pričnejo beležiti delovni čas z vso dopustno striktnostjo, praktično po vzoru podjetja Amazon, kjer se delavcem čas za opravljanje osnovnih fizioloških potreb odšteva od delovnega časa.
Po drugi strani bi lahko napake v evidencah delavcem povzročile komplikacije v zvezi s pravicami, ki jih za primere poškodb in bolezni krije Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS).
Sprejemanje takšne zakonodaje, v času ko vse več zaposlenih ceni fleksibilnost delovnega časa, je neživljenjsko in je tudi znak velikega nerazumevanja realnega stanja sodobnega trga dela, ki več ne temelji na tovarniškem delu, kot si to verjetno predstavlja zakonodajalec.
Delavcem bi se moralo zgolj omogočiti, da na inšpektorat enostavno naslovijo pobudo s katero zahtevajo, da se uvede podrobno vodenje evidenc pri svojem delodajalcu. V kolikor bi inšpektorat ugotovil, da v določenem časovnem obdobju to zahtevo vloži večji delež zaposlenih pri posameznem delodajalcu, bi inšpektorat moral uvesti podrobno vodenje evidenc za tega delodajalca.
Obvezno podrobno vodenje evidenc pa bi bilo smiselno ves čas ohraniti le za delodajalce kjer vodstvene položaje zasedajo pravnomočno obsojeni kršitelji delovnopravne zakonodaje in tam kjer so riziki za pojavnost izkoriščevalskih praks visoki.
V Sloveniji nedelovanje institucij kot so inšpektorati in sodstvo, prepogosto poskušamo reševati z vedno novimi zakoni, ki pa jih v praksi skoraj nihče ne izvaja, ker nadzorne institucije, ki so potrebne za to, že v osnovi ne delujejo.
Vodilni politiki se trepljajo po ramenih, kot da so nekaj naredili, čeprav se v praksi ne bo izboljšalo nič. Za to bi bilo potrebno najprej omejiti politično kadrovanje znotraj inšpektoratov, policije in sodstva, ter spoštovati njihovo neodvisnost, a tega vodilna politika ne želi narediti. Le zakaj?
